Hipokratova prisega tudi za managerje?

Profesionalizacija managementa. Nuja ali utopija? Razprave o regulaciji managementa kot "pravega" poklica niso nič novega, saj potekajo že dobrih sto let. Zagovorniki in nasprotniki tega pristopa so si končno edini le v tem, da "druga stran absolutno nima prav"! Tokratno razpravo, ki sta jo sprožila (kdo drug) kot ugledna profesorja s harvardske poslovne šole Rakesh Khurana in Nitin Nohria pa zaznamujejo povsem drugačne razmere, kot so v managementu veljale v zadnjem stoletju. Navsezadnje zadeve začenjajo dobivati tudi povsem praktične razsežnosti, saj so recimo diplomanti MBA s harvardske poslovne šole že začeli prisegati na nekakšno obliko Hipokratove zaveze za managerje! Da pobude nastajajo na ravni usposabljanja (MBA) ni prav nič neobičajnega, saj kodekse ravnanja, ki se jim zavezujejo poklici, praviloma učijo v formalnih programih razvoja in izobraževanja. Krovno telo takšnih poklicnih združenj praviloma predstavljajo najuglednejši predstavniki stroke, ki usmerjajo in nadzorujejo izvajanje poklicnih standardov in so nekakšni angeli varuhi implicitne družbene pogodbe, ki jo stroka vzpostavlja z drugimi členi družbe! Prizadevajo si za zaupanje in možnost, da izvajajo "jurisdikcijo" in uveljavijo moč nad poklicem, ki so se mu zapisali, v zameno pa zagotavljajo, da se bodo člani držali deklariranih pravil igre. V primeru odstopanj se seveda pričakuje, da bodo ustrezno poskrbeli za vsa odstopanja od normiranih vedenj med katerimi seveda dominira tudi moralna integriteta vsakega posameznika (poleg samoumevnih vprašanj razvoja poklica in usposabljanja članov)! Načeloma ni večjih zadržkov, da bi se management uveljavil kot "pravi" poklic, saj so institucionalni okvirji že dlje časa povsem jasni in prepoznavni. Večje vprašanje je, ali je to sploh prava ali vsaj pravladujoče želena pot? Ali ne bi formalizacija usposabljanja managerjev zavrla recimo podjetniške pobude, ki je temelj ekonomske rasti? Je sploh možen konsenz o skupnih "pravilih igre", ki bi se jo dalo uveljaviti? Bo takšna kodifikacija pravil res zagotavljala tudi prepotrebno spremembo vedenj v dnevni praksi vodenja (kjer je prevladujoča ideologija še vedno ti. "terminator management"), saj se iz dosedanjih izkušenj z različnimi kodeksi o tem ne da premočrtno sklepati?

Kaj lahko sploh prispeva formalizirano usposabljanje managerjev?

Če se recimo ozremo na pogosto publicirane zglede med odvetniki in zlasti zdravniki, opazimo, da gre več kot le za klasični študij na dodiplomski ravni. Pogosto gre za 3-4 letni podiplomski študij kombiniran s formalnimi, državnimi izpiti in licencami ali akreditacijami, ki naj bi bili jamstvo za dobro poznavanje in uspešno prakticiranje stroke. Tudi po tem obdobju so člani dolžni investirati čas v obnavljanje znanj, da bi lahko sledili razvoju na svojem področju, ponekod pa so uveljavljeni tudi dodatni strokovni izpiti za preverjanje aktualnosti znanja posameznikov! Vse to pa za managerje... ne velja!? Za prakticiranje managerskega poklica vse to ni potrebno in vstopni pragovi so razmeroma zelo nizki! Seveda pa vse to še zdaleč ne pomeni, da se vsega naštetega ne bi dalo uveljaviti tudi v managementu! Večja dilema med strokovnjaki je, ali bi to zares zagotovilo tudi pragmatične spremembe v praksi, doprineslo novim standardom ravnanja managerjev in prepotrebnim spremembam vedenja? O tem si strokovnjaki še zdaleč niso enotni, saj mnogi med njimi zagovarjajo hipotezo, da je management tako znanost kot tudi umetnost in da recimo izkušnje štejejo več kot nekakšna formalna izobrazba! Tudi nekatere opravljene raziskave ne pritrjujejo kar enoznačno tezi, da so tisti z večjo stopnjo managerske izobrazbe avtomatično tudi uspešnejši v poklicu! Ne glede na te polemične pomisleke pa lahko zatrdimo, da bi formalno in zaokroženo temeljno znanje nedvomno izboljšalo razmere in da gre za pot na kateri bi vsak "pravi" poklic moral vztrajati! To pa še zdaleč ne pomeni, da kaže zdravo pamet, intuicijo, izkušnje ali prakso podcenjevati! Nasprotno! Vsaka profesija mora biti dovzetna in nedogmatična pri preverjanju novih poti. Kaj bi bilo, če bi recimo v medicini vztrajali samo na uveljavljenih dogmah? Če je torej formalizacija izobraževanja managerjev dobra nova pot, zakaj se ji torej vnaprej odrekati?

Je lahko posledica res upad podjetniške pobude in inovativnosti?

Če za hipec prikličemo v spomin temeljne postulate politične ekonomije in si pomagamo recimo z učenjem avtorjev kot je Joseph Schumpeter, z njegovo teorijo kreativne destrukcije kot osnove podjetništva, bomo lažje razumeli nasprotnike ideje o managementu kot regulirani profesiji! Če bi se zanašali le na "izdelane" managerje, bi namreč zlahka prezrli kreativne genije kot je recimo Bill Gates, ki nikoli niso dokončali nobene fakultete in si niso pridobili formalne diplome. Kar jih seveda ni oviralo, da so postali ključni globalni igralci in tisti, ki so zaznamovali ekonomsko rast za razliko od številnih "diplomirancev", ki pogosto niso dosegli niti povprečnosti! Ne glede na te svetle izjeme pa ne moremo spregledati kakšno škodo in posledice v kompleksnem ekonomskem okolju lahko povzročijo neusposobljeni, pogosto samooklicani "managerji". Mnogi so seveda skeptični tudi zaradi tega, ker je v pravu in medicini praktično povsem zaprt vstop v "sistem" vsem izven "posvečenega kroga", čeprav z vidika uporabnika temu navsezadnje niti ni tako. Na področju managementa bi si zato lahko vseeno prizadevali za bolj odprt sistem v določenih segmentih in na drugi strani bolj zaprtega ali reguliranega v drugih! Tako bi lahko vsaj delno tudi trg selektivno valoriziral prednosti in koristi, ki jih zagotavlja "certificirani" manager od tistega, ki se je samoklicano predstavil za strokovnjaka! Prispevek večjemu zaupanju v managerski poklic? Zelo verjetno.

Bodo managerji in sedanja združenja sploh pripravljeni prevzeti nova pravila igre?

Skepso in zadržke mnogih do (učinkovitosti) kodeksov smo že omenili! Zato seveda lahko omenimo tudi nasprotna mnenja, ki trdijo, da imajo strokovni kodeksi (lahko) zelo velik vpliv na ravnanja in vedenja članov, saj usmerjajo kaj je dovoljeno in kaj ne! Sprožajo tudi druge koristne učinke, recimo pozitivna čustva kot npr. ponos (če se nekdo drži skupno dogovorjenih norm) ali negativna (sramovanje ali krivda, če se posamezniki norm ne držijo); oboje seveda posledično zaznamuje vedenja, ki jih managerji izkazujejo v dnevni praksi! Namen kodeksov je torej jasen: pomagati definirati obseg in vsebino implicitnega družbenega soglasja, občutek medsebojne zavezanosti in obvez ter odgovornosti med člani določene profesije in v njihovem odnosu do lastne profesije in družbe nasploh! Enigme glede poklicnih kodeksov danes kot vse kaže niti ni več: seznaniti je potrebno člane o pravilih že med študijem, zaveza članov, da ga bodo spoštovali in upoštevali je vgrajena v izpit, licenco ali akreditacijo in vzpostaviti je potrebno telesa, ki bodo skozi uveljavljene protokole preverjala kako se zadeve odvijajo v praksi ter v primeru odstopanj sankcionirala neprimerna ravnanja! Problem je drugje: v izhodišču komu so v resnici zavezani managerji? Vsi poznamo dve prevladujoči šoli mišljenja. Prva, katere predstavnik je npr. Milton Friedman zatrjuje, da je management dolžan zgolj in samo maksimirati interese lastnikov in delničarjev znotraj obstoječega pravnega sistema in ureditve, medtem, ko vse ostalo velja prepustiti trgu oz. v nekaterih rečeh državi! Kako (ne)praktičen in ekstremen je ta pogled smo se zlahka lahko prepričali v sedanjih finančnih, ekonomskih in družbenih razmerah! Drug pogled, zagovarja ga predvsem organizacijski teoretik Chester Barnard, govori o tem, da je treba o organizacijah današnjega časa razmišljati drugače! Te so tudi družbeni in ne le ekonomski sistemi ali entitete, katerih poslanstvo je ustvarjati vrednost za različne deležnike. Naloga managementa je pri tem uravnovesti včasih tekmovalne in (navidez?) izključujoče si interese različnih deležniških skupin. Obe doktrini se kažeta kot skrajni, ekstremni in poklicni kodeksi bi morali (po)iskati srednjo pot, ki ne bi zapravila prednosti ustvarjanja vrednosti, ki temelji na zadovoljevanju interesov delničarjev, hkrati pa ne zanikala odgovornosti, ki jo prinaša filozofija deležnikov! Jih je sploh možno harmonizirati? Mnogi menijo da!

Kakšna naj bi bila Hipokratova prisega managerjev? Bo res prinesla želene učinke?

Omenjena avtorja s harvardske poslovne šole, sta se na osnovi zgledov iz medicine in prava ter njihovega poslanstva odločila za naslednji korak! Pripravila sta prvi osnutek kodeksa s katerim želita spodbuditi razpravo ali je to pot na katero bi se morala podati tudi managerska profesija. Tako kot je družbeno poslanstvo zdravnikov tudi neizpodbitno usmerjeno v zadovoljevanje širše družbene skrbi za zdravje ljudi in ne le njihovih pacientov posameznikov ali pa npr. odvetnikov, da zagotavljajo pravičnost za svoje stranke in pravno družbo nasploh (v obeh primerih torej ne gre le za parcialne interese posameznikov, ampak integrativne družbene interese), tako tudi na področju managementa avtorja vidita managerje kot predstavnike širših družbenih interesov! S tem tudi harmonizirata nasprotovanja, ki izvirajo iz prej naštetih konceptov delničarjev in deležnikov in vzpostavljata novo, presežno poslanstvo managerskega poklica. Ali bosta s svojo pobudo naletela na ustrezen odmev, je manj pomembno. Pomembno je le to, da odmev... bo! Da se managerska profesija odzove s samorefleksijo, saj je ulimativni test sleherne profesije ne v tem kako se vidi sama, ampak kako jo vidijo drugi! Na ta način se bo počasi začel proces vračanja zaupanja v profesijo, ki ji danes, vsaj po nedavno objavljeni slovenski raziskavi zaupanja, ne verjame nihče več; pred managerji so glede zaupanja celo politiki in mediji! Je profesionalizacija poklica prvi veliki korak na tej poti? Ali pa je bližnjica in rešitev v tem, da managerska združenja preprosto najamejo PR agencije, ki bodo spolirale njihov slab "imidž"? Izbira je na dlani, čeprav niti malo ni enostavna.

Brane Gruban, ABC

Milton Friedman ali Chester Barnard? Milton Friedman: zgolj in samo maksimiranje vrednosti za delničarje! upoštevanje zakonskih omejitev (dovoljeno vse, kar ni izrecno prepovedano), ostalo prepustiti trgu in državi trenutna dogajanja (kriza) dokazujejo ekstremnost tega pristopa? ključni koncept: delničar (shareholder) Chester Barnard: organizacije so (tudi) socialne entitete, ki posameznikom omogočajo uresničitev ciljev in vrednosti, ki jih sami ne bi zmogli uresničiti! naloga managementa je zagotoviti ravnovesje med potencialno tekmovalnimi interesi deležnikov, katerih samo skupni napori omogočajo ustvarjanje vrednosti ključni koncept: deležnik (stakeholder)

Osnutek Hipokratove prisege za managerje Kot manager sem predstavnik širše družbene skupnosti v eni izmed njenih najpomembnejših inštitucij, v gospodarski družbi, kjer združujemo ljudi in druge vire z namenom proizvajati izdelke ali izvajati storitve z vrednostjo, ki je ne more ustvariti noben posameznik sam! Moj temeljni namen je služiti javnemu interesu tako, da povečujemo vrednost, ki jo podjetje ustvarja za širšo družbo. Vzdržno vrednost v podjetju zagotavljamo takrat, kadar so ekonomski, socialni in okoljski izzidi delovanja podjetja merljivo večji kot oportunitetni stroški vseh vhodnih parametrov. V izvajanju te moje vloge, prepoznavam, da je vsaka gospodarska družba seštevek različnih deležnikov, katerih interesi so včasih zelo divergentni. Ob iskanju ravnovesja med temi interesov, si bom prizadeval za povečanje vrednosti, ki ga družba na daljši čas lahko ustvari za širšo družbeno skupnost. To ne pomeni nujno vedno tudi rasti ali zaščite gospodarske družbe in lahko vključuje tudi boleča dejanja kot so prestrukturiranja, ukinitev ali prodaja družbe, če ta dejanja lahko pripomorejo zagotavljanju ali povečevanju vrednosti družbe. Pri tem se zavezujem, da moji osebni interesi nikoli ne bodo nad interesi družbe, ki mi je zaupana, da jo vodim. Sledenje osebnim interesom je temeljni vzvod kapitalistične ekonomije, vendar je pohlep na drugi strani lahko prav tako tudi uničujoč! Zato se bom izogibal odločitvam in ravnanjem, ki so namenjeni zgolj zasledovanju osebnih ambicij in lahko škodijo družbi, ki jo vodim in širši družbeni skupnosti, ki se ji čutim zavezan. Zato obljubljam, da bom razumeval in upošteval, dobesedno in v duhu zakona ter pogodb, vse kar zadeva moje lastno ravnanje, ravnanje podjetja in družbenih okolij v katerih delujemo. Moje osebno vedenje bo zgled integritete in bo dosledno ter skladno z vrednotami, ki jih javno deklariram. Odločno se bom zavzel tudi za integriteto vseh okoli mene in opozoril na delovanje drugih, ki predstavlja kršitev teh poklicnih norm. Zaobljubljam se, da bom poslovne rezultate družbe predstavljal vsem relevantnim strankam točno in transparentno ter tako omogočil, da naložbeniki, potrošniki in širša javnost sprejemajo svoje odločitve na osnovi pravih informacij. Prizadeval si bom pomagati ljudem, da razumejo kako jih sprejete odločitve zadevajo, tako, da možnosti izbire ne bodo arbitrarne ali enostranske. Ne bom dovolil, da na moje odločitve vplivajo kakršnikoli rasni, verski, nacionalni, spolni, politični ali socialni predsodki. Prizadeval si bom zaščiti interese tistih,ki nimajo moči in je njihovo dobro počutje odvisno od mojih odločitev. Vodil bom družbo odgovorno, zavzeto, premišljeno in zavestno ob uporabi presoj utemeljenih na najboljšem možnem znanju, ki ga premorem. Posvetoval se bom s sodelavci in drugimi, ki mi lahko pomagajo pri oblikovanju presoje in stalno tekoče investiral v lastno znanje na svojem področju ob sočasni odprtosti in dovzetnosti za inovacije. Storil bom vse kar je v moji moči, da razvijam tako sebe kot naslednjo generacijo managerjev, tako, da lahko stroka nenehno raste in prispeva širši družbeni blaginji. Razumem, da moj položaj in poklicni privilegiji izvirajo iz spoštovanja in ugleda celotne managerske stroke in sprejemam svoj delež odgovornosti za udejanjanje, zaščito in razvoj standardov managementa, tako, da je stroka upoštevana in spoštovana. (povzeto po Harvard Business Review)