Podjetja obstajajo zato, da ustvarjajo vrednost. Vrednost je nekaj,
kar je v očeh in v pričakovanjih deležnikov podjetja
(angl. stakeholders) - za ene je to pač vrednost za delničarje
(angl. shareholders value), ko gre za pridobitniško dejavnost, za
druge v nepridobitniški sferi je to vrednost za deležnike, ki jo ni
mogoče vedno finančno ovrednotiti. Vsi deležniki bodo sodelovali z
nami še naprej, če so njihova pričakovanja glede vrednosti,
izpolnjena.
Obsedenost z vrednostjo za delničarje, ki smo ji priča predvsem
v ZDA in Veliki Britaniji, je izoblikovala poseben tip (turbo)
kapitalizma. Tega zaznamujejo tudi nekateri stranski učinki, ki
izvirajo iz imperativa kratkoročnega maksimiranja dobička. Predvsem
gre za linearno zniževanje stroškov - kar po vrsti, ne glede ali gre
za stroške, ki kreirajo vrednost ali ne! To logiko podpira tudi
tradicionalni sistem računovodstva, ki ga je italijanski menih Pacioli
razvil v 16. stoletju in mu tudi danes verodostojnost upajo odrekati
le redki. Mnoge managerske odločitve, ki so bile sprejemljive za
industrijsko dobo, so neskladne z ustvarjanjem vrednosti in povsem
nedosledne v času, ko dominira znanje. Tudi "sveta krava" managementa,
vsemogoči strateški plani, ne ponujajo več potrebnih odgovorov.
Trg danes "vrednoti vrednost" drugače, kot zgolj z knjižnim
premoženjem, ki predstavlja fizično in finančno vrednost
podjetij. Tudi kapitalno zelo intenzivna podjetja so vredna 2 do 4x več
kot je njihova knjižna vrednost, medtem, ko vrednost podjetij, kjer
dominira znanje, vrednostno dosegajo 20x mnogokratnik knjigovodskih
podatkov! Vrzel med obema podatkoma, knjižno in tržno vrednostjo
podjetij, predstavlja t.i. neopredmeteno premoženje (angl. intangible
assets), ki ga je praviloma izjemno zahtevno dosledno meriti in
ocenjevati. Kako boste merili npr. odnose s potrošniki, posebna znanja
in organizacijske sisteme ali pa odlično obvladovanje procesov? Kako
talentirane delavce, jasnost vizij in strategij? Vsi ti elementi
namreč predstavljajo bodoči dobiček! Danes žal še ni enotnih mnenj in
standardov vrednotenja neopredmetenega premoženja.
Toda to še ne pomeni, da ni prav to premoženje, tisto, ki ustvarja
vrednost. Nasprotno! Žal se z upravljanjem tega premoženja ukvarjamo
daleč premalo. Za razliko od finančnega premoženja, kjer finančni
direktor nadzoruje in koordinira finančno premoženje preko enotnega
sistema in jasnih standardov, je neopredmeteno premoženje razpršeno
čez številne poslovne funkcije in zato slabše spremljano - če sploh!?
Neopredmeteno premoženje se danes pogosto pojavlja pod pojmom
intelektualni kapital, ki se napačno enači z intelektualno lastnino
ali kar ljudmi in njihovimi znanji. Postopna klasifikacija
intelektualnega kapitala postopoma vnaša več pojmovne jasnosti, saj
intelektualni kapital razvršča na tistega, ki izvira iz zunanjega
okolja (potrošniki, lokalna skupnost, ipd.) in na tistega, ki izvira
iz notranje infrastrrukture in arhitekture organizacij ter na del, ki
predstavlja človeški kapital. Pojem kapitala se torej nanaša na
različne koncepte in ne le na laično pojmovane "finance". Tako poznamo
čustveni, socialni in kapital odnosov, ki predstavljajo "mehke"
kategorije organizacijske infrastrukture. Kapital znanja
(angl. knowledge capital) je oprijemljivejši in obsežnejši ter
predstavlja kodificirano, razvrščeno znanje organizacije, njeno
modrost in izkušnje, iz katerih črpa vire za svojo poslovno uspešnost.
Organizacije ustvarjajo vrednost tako, da aktivirajo svoje
premoženje. Posebej aktualen v luči t.i. neopredmetega premoženja, ki
pogosto predstavlja že 85 do 95% celotnega premoženja nekaterih podjetij
(!), je njegov del, ki zadeva človeški kapital. Pogosto slišimo frazo:
Ljudje so naše največje premoženje, v resnici pa mnogi ravnajo, kot da
gre zgolj za strošek na dveh nogah, ki ga lahko zlahka... pogrešamo!
Starosta sodobnega managementa Peter Drucker pravi, da gre za
premoženje, ki ga slabo razumemo, še slabše merimo in
najslabše... upravljamo! Za legendarnega direktorja GE Jacka Welcha,
je znano, da je na začetku svoje sjajne kariere, poslovanje podjetij
presojal po treh preprostih merilih: zadovoljstvu potrošnikov,
zadovoljstvu zaposlenih in denarnem pretoku. Zdaj, ob zaključku
kariere pravi, da se je zmotil le v enem: v tem, da bi morali
zaposleni biti na prvem mestu!
Zaposleni: strošek ali premoženje?
Kadar govorimo o kapitalu, se je treba zavedati, da je v bilancah
na drugi strani, kot je premoženje. Kapital označujemo namreč kot
obveznost, ker ga je potrebno na neki točki vrniti. Toda človeškega
kapitala ni potrebno "vrniti". Je v lasti zaposlenih, ki nam ga
posojajo ves čas, dokler so pač zaposleni v podjetju. Te "nerodnosti",
ki jih potencira tudi trmasto vztrajanje pri preživelih računovodskih
standardih, ki neopredmetega premoženja - torej tudi človeškega
kapitala, ne znajo vrednostiti drugače kot strošek ("strošek na dveh
nogah", pravijo cinično računovodje), povzročajo zmedo iz katere
izvira pojmovanje zaposlenih kot stroška. To pa je v resnici samo
njihova mezda.
Poslovni modeli, ki temeljijo zgolj na zniževanju stroškov, sodijo
v ropotarnico zgodovine. Za poslovno odločanje danes je nujno
ravnovesje med stroški in vrednostjo. Merjenje le te - finančno in
nefinančno - za vsakega deležnika organizacije posebej in prispevka
slehernega zaposlenega tej vrednosti, predstavlja trenutno enega
največjih izzivov managementa vsepovsod po svetu. Managerji so in bodo
obremenjeni s številkami, zato je nujno poiskati kvantificirane metode
merjenja s katerimi bomo razumeli vrednost zaposlenih in njihovega
prispevka k ustvarjanju vrednosti v podjetjih. Posebej pomebno je pri
tem razumeti, da ni pomembno samo tisto, kar je rezultat nekega
poslovnega procesa, ne da bi pri tem razumeli vzvode, ki krmilijo
procese, ki vodijo k tem rezultatom.
Za razliko od stroškov, ki so običajno izraženi v absolutnih
številkah, lahko gre vrednost navzdol in navzgor, odvisno pač od
določenih zaznavanj. Denar je najtradicionalnejši izraz vrednosti,
vendar nikakor ne tudi edini! Ekonomisti in finančniki ponavadi
izražajo vrednost v trdi govorici številk. Vendar je takšen pogled
gotovo preozek: naši kupci vidijo vrednost v odlični storitvi in
odnosih z našimi sodelavci, zaposleni vidiji vrednost zanje v delovnih
izzivih in možnostih osebnega razvoja, dobavitelji vidijo vrednost
zase v povezavi z ugledno hišo, kot smo mi. Številčno izražanje
stroškov je razmeroma enostavno, precej bolj zapleteno pa je
opredeljevanje njihovega prispevka k ustvarjanju vrednosti. Vsi
stroški bi morali (ni pa vedno tako!) biti vhodni parameter v
procesih, katerih rezultat bi naj bila vrednost. Kadar gre za potrebo
po zniževanju stroškov, bi moral biti management izjemno selektiven in
razpolagati z informacijami, ki bi omogočali rezanje le tistih
stroškov, ki ne prispevajo vrednosti. Žal se škoda takšnih
nepremišljenih potez praviloma opazi prepozno. Če govorimo o ljudeh,
bi lahko takšen primer poiskali pri recimo prostovoljnem odrekanju
večjemu številu zaposlenih - npr. predčasnem upokojevanju. Vprašati bi
se morali: si lahko nekatere od njih privoščimo pogrešati, če
ustvarjajo vrednost!?
Finančni izzidi bodo vedno ostali dokončna potrditev in merilo
uspešnosti podjetij. Podjetja so zato, da posledično ustvarjajo
rezultat, blaginjo. Vendar: uspeh temelji na razumevanju tako
rezultata samega, kot tudi vzroka in vzvodov zanj! Takšen način
razmišljanja pa neizogibno pelje v t.i. mehke poslovne kategorije, ki
lahko usodno prispevajo ali zavirajo doseganje rezultata. Računovodje
imajo opravka s transakcijami in to je eden od razlogov, zakaj stroški
dominirajo nad vrednostjo! Težko bi dejali, da so računovodje
preživeti. Toda, tisto kar goreče merijo in zagovarjajo, pogosto je!
Preživeto. Vse to ne pomeni zanikanja računovodstva kot temeljite
stroke. Čeprav se zdi točnost njihovih navedb velika, lahko zatrdimo,
da mnoge znane presoje in merila, kot je recimo sam dobiček ali
angažirani kapital, niso nič drugega, kot presoje in predpostavke!
Depreciacija, razvrščanje režijskih stroškov, amortizacija, ipd. lahko
vodijo k pragmatičnim odločitvam, ki naj bi določale želeni finančni
izzid. Zato trditev, da so te odločitve precej zanesljivejše kot tiste
vezane za (ne)zmožnost natančnega merjenja mehkih prvin, lahko vzamemo
z veliko mero rezerve. Razlogov za težavnost merjenja mehkih
kategorij, kamor uvrščamo tudi človeški kapital seveda ni malo. V prvi
vrsti je to kompleksno in težko. Potrebno je več vrst meril in
procesov merjenja ter razumevanje vzročno posledičnih pojavov. Toda
dan, ko bodo tovrstna merila del standardov v vseh podjetjih ni več
daleč, čeprav računovodski strokovnjaki in združenja, še vedno
vztrajno vihajo nos in zavračajo vsako vtikanje neopredmetenega
premoženja v bilance podjetij.
Ljudje so mobilni, subjektivni, spremenljivi - kar je hudo daleč od
računovodskih idealov kapitala in jih zato tudi ne "spustijo" v
bilance drugače kot strošek. Vendar zaposleni nesporno dodajajo
vrednost in zato sodijo v kategorijo premoženja. Celo več - so edino
aktivno premoženje podjetja, saj denar, krediti, tehnologija, oprema,
energija imajo le pasivni, inertni potencial, ki ne dodaja ničesar, če
tega ne sproži... človek. Zaposleni posoja svoj, človeški kapital
podjetju, ki nato ustvarja vrednost za druge. V zamenjavo pričakuje
neko drugo vrednost zase. Poleg finančne vrednosti (plača, bonitete,
ponekod delnice) pričakuje še precej drugega: stimulativno delovno
okolje, status, ponos, da dela v podjetju, prepoznavanje dosežkov,
priložnosti za rast, spoštovanje, itd. Način na kateri omogočamo to
vrednost zaposlenim determinira njihovo motiviranost, pripadnost in
zavzetost s tem pa delovno uspešnost in prispevek k dodajanju
vrednosti za druge deležnike podjetja. Nezmožnost razumeti, da
vrednost za zaposlenega ni nujno izražena le denarno, zato pogosto
povzroča manjši prispevek zaposlenega, kot bi ta lahko bil.
