Financiranje političnih strank zadnje čase spet dviga precej
prahu. Po svoje se, kot vse kaže, nadaljuje del zgodbe o
redistribuciji politične moči v na novo nastali državici, ki ji v
tranzicijski privatizaciji ni sledila tudi "analogna" prerazdelitev
ekonomske moči. Zato si danes ponekod obe strani, politična in
gospodarska, prizadevata "popraviti zamujeno" in si v medsebojni navezi
omogočiti doseganje ciljev in uresničitev interesov.
Dejstvo je, da (p)ostajajo odnosi s političnimi
strankami ključni za doseganje poslovnih ciljev podjetja. Kaj bi se
pri tem sprenevedali? To, da financiranje političnih strank ne sme
zasledovati nikakršnih konkretnih ciljev podjetja, ampak naj bi bilo
namenjeno zgolj podpori političnih strank z namenom razvoja
političnega sistema, počasi, a kot se zdi, vztrajno tone v
pozabo. Vendar pa je to osrednje vprašanje, saj naj bi prav
učinkovitost političnega sistema, racionalnost in stabilnost koristile
tistemu, ki stranke podpira.
Prestreljenost slovenskega gospodarskega sistema s politiko ni sama
po sebi nič presenetljivega in v srce segajočega, saj je Aristotelova
misel o tem, da smo ljudje pač politične živali, večna sopotnica
zgodovine. Tisto, kar manj veseli, je spoznanje, da ne gre za politiko
v žlahtnem pomenu besede, za normalen vpliv vladnih krogov, resornih
ministrstev, drugih institucij sistema, ipd., kot je navsezadnje v
navadi v razvitih demokracijah, ampak za pritlehno
strankarsko-ideološko, ali celo osebno preigravanje. V tej državi
strankarski veljaki preprosto ne verjamejo, da "njihovi simpatizerji"
stranki lahko najbolje služijo tako, da dobro služijo državi ali
svojemu podjetju. S "strankokracijo" se namreč venomer odpirajo nove
in nove teme, ki pa z osrednjimi razvojnimi vprašanji Slovenije nimajo
prav veliko skupnega. Kot v tisti šali, ki se sprašuje, kaj se zgodi,
ko po letih teme zagledamo luč na koncu predora... Nič. Politiki dajo
predor pač podaljšati...
Zanimivo je tudi vprašanje, ali niso tiste organizacije, ki danes
"financirajo" politične stranke, kratko in malo spregledale
nezanesljivost in "nepredvidljivost" takšnega "delanja" politike. Za
politike kroži namreč šala, de je edini pošteni politik tisti politik,
ki potem, ko je kupljen, ostane kupljen!
Oglejmo si zato najprej vrh ledene gore: kaj pravi o legalnem
financiranju političnih strank slovenska zakonodaja. Zakon o strankah
v 22. členu definira prispevke za stranke in jih opredeli kot vsako
dajatev oziroma storitev, in to celo takrat, ko gre na primer za
zagotavljanje ugodnejše cene. Prispevki za stranke torej niso le tisti
v denarju, ampak tudi vsi nedenarni prispevki. Prav zadnje,
financiranje prek različnih oblik nedenarnih pomoči, namreč onemogoča
poglavitni cilj ureditve na tem področju, to je preglednost. Slovenski
zakon pravi, naj bo vse, kar je namenjeno kot darilo političnim
strankam, jasno vidno in merljivo.
Da denarna pomoč ne sme biti povezana z nikakršno nasprotno uslugo,
je osnovno pravilo pri financiranju političnih strank. Nujno se je
treba izogniti situacijam, ki mejijo na podkupovanje, kar je finančna
pomoč političnim strankam s ciljem konkretnih protiuslug od strani
prejemnika. Zato je koristno, da se pri dajanju pomoči strankam
oblikuje pisna pogodba, v kateri je temelj pravnega posla izrecno
naveden.
Ker je financiranje političnih strank občuljivo področje delovanja
vsake organizacije, še zlasti pa je delikatno za vodstvo (možna
namigovanja, afere, medijsko odmevni škandali...), je priporočljivo,
da uprava podjetja sprejme sklep, v katerem naprej določi merila za
financiranje političnih strank. Tako bo financiranje političnih strank
izgubilo naravo podpiranja določene politične opcije in postalo
formalno-rutinski postopek. Standardna pogodba, ki je enaka za vse
stranke, ki prejmejo pomoč, poleg določil finančne narave, vsebuje tudi
norme občutljivega področja izvajanja vladnih odnosov, saj
financiranje političnih strank sodi širše tudi na področje odnosov z
javnostjo.
Pri tem je višina pomoči politični stranki problem, ki ga je mogoče
preprosto razrešiti: višina namenjenih sredstev se tako lahko nameni
strankam, ki so zaprosile za pomoč, recimo glede na število sedežev,
ki jih stranka ima, ali jih je imela v prejšnjem obdobju v parlamentu.
Pri financiranju političnih strank je torej nujno treba upoštevati
veljavna pravna pravila in dosledno ločevati financiranje od
podkupovanja. Prek stikov, ki so posledica financiranja, pa je kljub
temu mogoče razvijati sodelovanje, ki lahko pomembno vpliva na bolj
konkretno odločanje odločevalcev. Čeprav izvajanje vladnih odnosov in
lobiranje oziroma neposredni stiki s predstavniki oblasti in
političnih strank pri nas še niso urejeni s posebnim pravnim
predpisom, ne pomeni, da vladata pri tem popolna svoboda ali načelo
"ponudbe in povpraševanja". Podjetja bodo zato storila najbolje, če
bodo sledila načelu, da so vsi stiki dovoljeni, če jasno predstavljajo
sebe in svoje interese in pri tem ne uporabljajo za nobeno ceno metod,
ki jih pravni red tudi sicer prepoveduje (podkupovanje, grožnje,
nasprotne usluge, izsiljevanje). Vse, kar je namenjeno političnim
strankam, naj bo pregledno, jasno vidno in merljivo. Tako razširjena
uporaba "posrednikov", katere namen je z "veriženjem" zakriti, da gre
za podkupovanje, ne pa za financiranje politične stranke, pomeni
veliko tveganje, in sicer tako za ponudnika kot prejemnika takšne
"pomoči". Stranki, kot smo videli v zadnjih nekaj primerih, lahko celo
usodno škodi, donator pa ni le vrgel denarja proč, ampak se utegne
njegov položaj še dodatno poslabšati.
Normalno in logično je, da je zagotavljanje finančne podpore
strankam tudi priložnost za dialog, za katerega se bo podjetje
ustrezno pripravilo: pripravilo vprašanja (monitoring strankarskih
pogledov) in argumente (vplivanje z argumenti) ter izrabilo priložnost
za svojo predstavitev, saj se je v praksi izkazalo, da so odločevalci
včasih naravnost neverjetno površno seznanjeni s temo, o kateri
odločajo.
Ko smo pred časom v svoji svetovalski praksi podjetjem ponudili
pripravo načel in pogodbeno urejanje vprašanj odnosov s političnimi
strankami, za to ni bilo pretiranega navdušenja. Očitno nekatera med
njimi vedo zakaj.
Vse, kar je namenjeno političnim strankam, naj bo pregledno, jasno
vidno in merljivo.
