Coaching deluje! Podatki o dinamični rasti panoge so še vedno prepričljivi in
kot vse kaže, je to pravzaprav edina stalnica. Vse ostalo se namreč še naprej
radikalno spreminja! Delo samo je dramatično drugačno od tistega generacijo
nazaj. Tudi narava odnosov med sodobnimi organizacijami in njihovimi zaposlenimi
je obrnjena na glavo. Zaposleni so ne le negotovi, zmedeni, frustrirani in
prestrašeni, kar močno obremenjuje njihovo motiviranost, zavzetost in posledično
delovno uspešnost, ampak zaradi slabih izkušenj vse bolj tudi cinični, skeptični
in radikalni v svojih odzivih na dogajanja v notranjem in zunanjem okolju! Ob
vsem tem se je narava dela, te religije zadnjega stoletja, povsem spremenila!
Nekaj (možnih) razlogov iz ozadja:
globalizacija in brutalna konkurenčna tekma
stroškovni pritiski
zahteve kupcev, ki ob vrhunski kakovosti pričakujejo vse nižje cene
tehnologija terja permanentno učenje in razvoj
potreba po prevajanju poslovnih strategij v dnavna vedenja zaposlenih
nerealna pričakovanja delničarjev po visokih kratkoročnih dobičkih
neetične tržne prakse
intenzivna želja po večji regulaciji trgov in spopadi z aktivisti, ki
postavljajo pod vprašaj korporacijske motive in ne zaupajo več dnevnim redom
velikih korporacij
ipd.
Kaj to pomeni za vedenja zaposlenih v organizacijah tretje generacije
managementa? Erozijo zaupanja v vodstva, globoko negotovost zaradi
nepredvidljive prihodnosti, stres in pregorevanje, jezo in bes, nejasnost glede
strategij kam plove njihova organizacija, občutek zapostavljenosti in
nepriznavanja njihovega prispevka, vse težje iskanje ravnovesja med zasebnim in
službenim...
Vendar pa na drugi strani zlahka zasledimo že vsaj peščico tistih, ki se vse
bolj pogumno soočajo z izzivi iz okolja, se zavedajo revolucionarnosti trenutka
v času in zgodovini, izkazujejo energetičnost za spremembe, svoje delo razumejo
kot poslanstvo in ne skupek opravil, razumejo fenomene intrinsične motivacije,
so pripravljeni pomagati podjetjem in organizacijskim vodjem, da uspejo,
zadovoljuje jih dinamičnost sprememb, ipd. Razlika, ki opazno dela razlike med
enimi in drugimi pa je (lahko) prav... coaching! Coaching pridobiva na teži in
veljavi kot ena najučinkovitejših metod za učenje, razvoj in spreminjanje!
Dokazov ne manjka, navsezadnje je tu podatek, da se potrebe po coachingu
podvojijo vsako leto! Manjko usposobljenih poslovnežev, strokovnjakov in
managerjev ter voditeljev je opazen in obseg coaching pogodb občutno narašča,
kar nenazadnje dviguje tudi cene coaching storitev in prejemke najbolj iskanih
coachev.
Vse našteto pa za seboj prinaša tudi vse bolj izraženo zahtevo za nadaljno
hitrejšo profesionalizacijo poklica! Odpirajo se vse bolj žgoča, tudi neprijetna
vprašanja (samo)regulacije profesije, potrebnih znanj in kompetenc, izobraževanj
in nikakor ne na repu tudi vprašanja etičnih kodeksov in prakse. Vse bolj
relevantne so teme, ki so bile do nedavnega v ozadju zaradi fascinantnih trendov
rasti: definiranje področij in praks ter polja coachinga nasploh, demonstriranje
kako in ne le če coaching dodaja vrednost in navsezadnje so na mizi tudi
vprašanja glede jasnih standardov in meril poklica!
Da vse to ni niti najmanj enostavno, je razvidno že iz preprostega dejstva, da
še vedno ni enotne definicije samega pojma coachinga! Pogosto zasledimo npr.
delitev na organizacijski coaching, na coaching kot slog vodenja, poslovni
coaching in življenjski ali osebni coaching! Čeprav si lahko kot posamezniki
privoščimo, da čisto po svoje definiramo svoje vloge in področja delovanja, bi
profesiji sami gotovo koristila standardizirana opredelitev pojma coaching, ki
bi morala bržkone vsebovati:
diferencijacijo od drugih poklicev
opredelitev kritičnih indikatorjev in kriterijev, ki ustrezajo definiciji
razvid ključnih procesov in temeljnih znanj (body of knowledge)
uporabnost parametrov v dnevni praksi
V takšnem kontekstu bi lahko potem recimo vedenjski coaching definirali kot
strukturirano, procesno usmerjano upravljanje odnosov med kvalificiranim
strokovnjakom in posamezniki ali skupinami, ki vsebuje testiranja in posnetek
stanja, presojo vrednot in motivacije, postavljanje merljivih ciljev, pripravo
in izvajanje akcijskih načrtov sprememb ob uporabi validiranih tehnik, metod in
inštrumentov, ki jamčijo razvoj kompetenc in odstranitev ovir, ki posameznike
ovirajo v njihovem zasebnem in poklicnem življenju, ipd.
Številne profesije, kot je pravo ali medicina ali psihologija, so že uspele
opredeliti in afirmirati parametre, ki so namenjeni regulaciji ustreznih vedenj
in usmerjajo prakso, izobraževanje in razvoj teh poklicev. Iz razprav v
strokovnih krogih bi se kot kaže prizadevanja za standardizacijo coachinga kot
profesije morala usmeriti zlasti v smer:
Kompetentnosti in kompetenc (samoomejitve na področja, ki se jih resnično obvlada in za katere so coachi zares usposobljeni!)
Integritete (poštenost opredelitev glede lastne ekspertnosti)
Profesionalizma in znanstvene odgovornosti (medsebojno posvetovanje in zaščita interesov tistim, ki so jim storitve coachinga namenjene)
Spoštovanja pravic zasebnosti, zaupnosti in avtonomije (predvsem zaradi "dvojne" odgovornosti, saj prejemnik coachinga ni vedno tudi naročnik ali tisti, ki plačuje tovrstne storitve)
Prepoznavanja osebnih in kulurnih razlik (spol, etnična pripadnost, nacinalnost, verska in spolna opredelitev, jezik, socialni in ekonomski položaj)
Skratka, profesionalizacija coachinga in artikulacija standardov imata lahko
odločilen prispevek razvoju temeljnih znanj in k uveljavitvi profesije v praksi,
v kateri danes brez slehernih zadržkov ali omejitev operirajo tudi številni
"mazači"! V imenu nekakšne proste podjetniške pobude!? Pa bi recimo sami
dovolili, da vaš slepič operira neznanec, ki ga prvič srečate na cesti? Prav
gotovo ne, žal pa v profesiji, ki ji namenjamo že drugo letno konferenco,
operirajo mnogi, ki si te "licence" za delo ne zaslužijo. Posledice sicer resda
niso tako "krvave" kot v prej omenjenem primeru, toda nikakor ne naivne in
nedolžne za nadaljno profiliranje coachinga v slovenskem in globalnem prostoru.
Bomo torej zmogli naslednji korak? Ali pa bomo zgolj stopicali na mestu namesto,
da bi se šli "coaching za prihodnost"?
